V vrtinčastem toku časa, smo kot popotniki v hrupnem svetu, ki hitimo z nogami, medtem ko so naše duše plast za plastjo ovite z vrvežem in pritiskom. Življenjske malenkosti so kot drobna zrna peska, ki postopoma zapolnjujejo vrzeli v naših srcih. Zdi se, da nekoč topli in lepi ljubezenski občutki neopazno izginejo in za seboj pustijo le pusto in osamljeno pokrajino. Ena sama hortenzija, kot žarek svetlobe, ki prodira skozi meglico, osvetli pozabljeni kotiček globoko v naših srcih in nam omogoči, da ponovno sprejmemo življenje in si povrnemo dolgo izgubljeno toplino in ljubezen.
Cvetni listi te hortenzije so skrbno izdelani iz fine svile, vsak je realističen in se zdi, da se lahko zatrese že ob najmanjšem dotiku. Pod sončno svetlobo se očarljivo lesketajo in zdi se, kot da pripovedujejo starodavno in skrivnostno zgodbo. V tistem trenutku me je osamljena hortenzija popolnoma očarala. Zdelo se je, kot da se z njo pogovarjam skozi čas in prostor. V tem vrvežu in hrupnem svetu je bila kot miren biser, ki je v trenutku pomiril moj nemirni um. Odločila sem se, da jo odnesem domov in jo spremenim v svetlo točko v svojem življenju.
Ta samotna hortenzija je postala tesna spremljevalka v mojem življenju. Postavila sem jo na okensko polico v svoji spalnici. Vsako jutro, ko jo skozi okno posije prvi sončni žarek, se zdi, kot da je dobila življenje, saj oddaja nežen in topel sijaj. Tiho sem sedela ob postelji, jo opazovala in čutila ta mir in lepoto. Zdelo se mi je, kot da so v tem trenutku izginile vse moje težave in utrujenost.
Ko sem se z izčrpanim telesom vrnila domov, sem videla, da tam še vedno tiho cveti hortenzija, kot da bi me pozdravljala nazaj. Nežno sem božala njene cvetne liste, čutila nežno teksturo in postopoma sta utrujenost in osamljenost v mojem srcu izginili.
Čas objave: 23. avg. 2025