To umetno steblopšenica, čeprav le artefakt, je skoraj popolna reprodukcija naravnega šarma. Trikrake veje, kot padavine let, zgostijo veselje žetve in semena upanja. Vsako pšenično zrno je polno in sijoče, kot da bi bilo darilo matere Zemlje, in ljudje se ga ne morejo upreti želji, da se ga nežno dotaknejo in začutijo temperaturo narave.
Njena barva ni kričeča, a ima tiho lepoto. Svetlo zlato rumena barva se na soncu zdi še posebej topla, kot da bi sonce nežno drobilo, posuto po tej pšenični vejici. Ko zapiha vetrič, se nežno ziblje, kot bi šepetala, in pripoveduje zgodbo o rasti in žetvi.
Gre za tako preprosto simulacijo ene same pšenične veje, a me je neskončno prevzela v sanjarjenju in ganila. Ni le nekakšna dekoracija, ampak tudi nekakšna duhovna hrana. Kadar koli sem utrujen, mi lahko vedno prinese mir in tolažbo, mi omogoči, da v tem hrupnem svetu najdem košček svoje čiste zemlje.
Ne potrebuje cvetličnih besed, da bi jo olepšali, niti zapletenih oblik, da bi jo izrazili. Že ena sama pšenična vejica je dovolj, da začutimo toplino in lepoto iz dna naših src. Morda je to moč preprostosti. Preprostost je vrnitev k lepoti, vrnitev k resničnemu odnosu. V zapletenem svetu potrebujemo takšno preprostost, da operemo prah duše, da najdemo izvirno čisto in lepo.
Velikokrat vedno iščemo čudovite in kompleksne stvari, a ignoriramo preprost in lep obstoj okoli nas. Pravzaprav se prava sreča pogosto skriva v teh na videz običajnih stvareh. Dokler s srcem čutimo in doživljamo, lahko najdemo neskončno lepoto v življenju.
Čas objave: 2. april 2024